Drugo poglavje

Ob zvoku odpiranja vrat je Abby Dartley otrpnila s polnimi rokami posteljnine. Prekleto. Ne smejo je zalotiti tukaj, še posebej ne v preveliki majici in kavbojkah namesto v uniformi gospodinjske pomočnice. Lil potrebuje to službo. Čiščenje hiše moškega, ki ga pravzaprav nikoli ni, je zvenelo kot relativno preprost, čeprav zoprn način, da sestri pomaga obdržati službo.
»Pazi, da te ne bo kdo videl,« jo je med kihanjem, ki je spremljalo nizko, a vztrajno vročino, prosila Lil. »Če bodo izvedeli, da si šla namesto mene, me bodo v trenutku odpustili.«
»Zakaj preprosto ne pokličeš?« ji je upajoče predlagala Abby.
»Dva tedna bolniške sem porabila že za Colby.« Ulile so se ji solze.
Pred letom bi Abby dovolila, da sestra to službo doda na dolg seznam zaposlitev, v katerih se je poskusila in jih pustila, in bi pokrivala njene stroške, dokler ne bi našla novega dela. To se je zgodilo že neštetokrat in povzročilo zgolj to, da je Lil Abby vsako leto bolj zamerila. Bližina, ki sta jo delili pred smrtjo njunih staršev, je bila samo še daljni nerealen spomin.
Abby je razmišljala, da bi Lil prosila, naj se odseli, saj je upala, da ji bo ločitev prinesla samostojnost, ki si jo je vedno želela, toda to je bilo, preden je rodila njeno nečakinjo. Zdaj ni šlo več samo za Lil. Colbyjina mama je morala imeti redno službo in Lil je bila tako blizu temu, da jo bo imela. Do konca šolanja za poslovno sekretarko ji je manjkal samo še en semester. Še celo ko je Colbyjin oče ob novici, da je postal oče, odšel iz njenega življenja, se Lil ni zlomila. Prvič odkar sta izvedeli za nesrečo, ki je zahtevala življenje obeh njunih staršev, Lily ni bežala pred odgovornostjo.
Colby je spremenila tudi to.
Ni bila Lil kriva, da je zbolela. Zdelo se je, da pol mesta ali okreva po gripi ali pa ji bo vsak čas podleglo, in kar je bilo še bolj pomembno, minilo je že precej časa, odkar jo je Lil nazadnje prosila za pomoč in jo je samo nejevoljno sprejela. Abby temu majhnemu znamenju nove povezanosti ni hotela pripisovati preveč pomena, a se ni mogla otresti upanja, da bi se njun odnos lahko izboljšal.
Njen prvi vtis o moškem, ki je, ne zavedajoč se njene prisotnosti, stal na vhodu, je bil, da je videti bolj utrujen, kot bi človek njegovih let smel biti. Temni podočnjaki so bili očitni kljub njegovi olivni polti. Draga obleka ni uspela skriti širokih sključenih ramen. Sodeč po tem, kar je rekla Lil, je plačeval, da se je hiša vsak teden počistila, toda v njej ga ni bilo že več kot deset let. Nekaj ga je pripeljalo nazaj in karkoli že je to bilo, ga je močno zdelalo.
Ko je stopil po hodniku, je dvignil pogled in se zazrl skoznjo. »Zdaj lahko greš.«
Pomislila je, da bi sledila njegovemu utrujenemu ukazu, a se ni premaknila.
»Si gluha? Rekel sem, da lahko greš. Karkoli že počneš, boš dokončala jutri.«
Gospod Armani je zvenel kot preveč utrujen otrok, čeprav je bila močno prepričana, da mu ta primerjava ne bi bila všeč. Najpametneje bi bilo, da bi naredila, kot je rekel, in odšla, preden bi jo imel priložnost vprašati po uniformi, a ni mogla.
Ni bil videti kot nekdo, ki bi smel biti sam.
Si je to samo predstavljala? Prijatelji so ji pogosto očitali, da vidi dobre stvari tudi tam, kjer jih ni, toda to je bil del njenega poklicnega tveganja. Če je hotela biti dobra učiteljica predmetnega pouka, je morala videti prek nesramnosti in izzivanja učencev. Neangleško govoreče otroke je učila angleščino, zato je bila pogosto zaposlena v šolah najslabših mestnih sosesk. Bila je vajena kljubovati napačno usmerjeni jezi. Nesramnost je bila klic na pomoč. Za grobimi besedami se je pogosto skrival strah. Njeno potrpljenje se je izplačalo. Učenci so se leto za letom vračali, da so se ji zahvalili, ker je verjela vanje. Vedela je, da je bila za nekatere edini človek, ki je verjel vanje. Ampak to ni bila njena učilnica in v resnici se ji ni sanjalo, kdo je ta moški.
Kar slišala je Lilin glas, ki ji dopoveduje, da se je nekatere stvari preprosto ne tičejo, in prav je imela. Ta človek njene skrbi ne bo sprejel nič bolje kot njena sestra, ampak to ji ni preprečilo, da se ji ne bi zasmilil.
Rjuhe je odložila na mizico na hodniku in rekla: »Zgoraj so sveže brisače. Zakaj se ne oprhate, jaz pa vam bom iz trgovine na vogalu prinesla nekaj osnovnih živil.«
Vzravnal se je in zadržala je dih, saj se ji je od njegovega predirnega pogleda kar zavrtelo. Bog, kako je bil lep. Njegove sive oči, ki so se najprej zasvetile od jeze, nato pa od nečesa drugega, so jo vklenile. V nekaj kratkih korakih je premeril razdaljo med njima. Ko se je ustavil samo nekaj centimetrov pred njo, jo je dosegel rahel vonj po alkoholu. Glavo je nagnila nazaj, da ga je pogledala.
»Te je poslal Jake?« je vprašal, ko si jo je ogledoval. »Nisi videti kot manekenka.«
Nekajkrat je presenečeno trepnila z očmi in naklonjenost, ki jo je čutila od njega, je zbledela. »In vi ne dišite kot nekdo, ki bi smel nositi Armanija, ampak tega nisem hotela omeniti,« je užaljeno odgovorila.
Njene besede so v njem nekaj premaknile; vzravnal je rame in priprl oči. Ta človek ni bil navajen, da so mu ljudje odgovarjali, ampak če jo je poskušal prestrašiti, je s svojo bližino v njenem telesu izzval popolnoma napačen odziv. Kljub pomečkani obleki ali pa morda ravno zaradi nje je bil najbolj seksi moški, kar jih je kdaj videla v živo. Takšni moški so obstajali samo na filmskih platnih in v romanih. Hotela je dvigniti roko in se sprehoditi po grobem strnišču na njegovih licih.
»Nisem rekel, da si neprivlačna,« je zagodrnjal. »Samo nisi tako suha kot ženske, ki sem jih navajen.«
Zdaj pa še to. Roke je dala na boke in izzivalno dvignila obrvi.
Njegov nejevoljni izraz je še povečalo pričakovanje, da bi ga morala poskusiti nekako pomiriti. Preprosto mu je vrnila mrki pogled in dala čas, da premisli, kaj ji je rekel. Prvi je pogledal stran. Na vratu se mu je pojavila rahla rdečica.
»Prav, to je izpadlo narobe.« Z roko si je nemirno potegnil skozi goste črne lase. Zdaj so bili rahlo skuštrani in še bolj seksi … Če je to bilo sploh mogoče. Že tako je na njeni lestvici dosegel oceno dvanajst ali trinajst, čeprav mu je odbila nekaj točk zaradi slabih komunikacijskih spretnosti. Sive oči so se mu navdušeno zasvetile, kot bi se mu nekaj posvetilo. »Si mi pravkar rekla, da smrdim?«