Urok sence
Connor O’Dwyer ima posebno vez s pticami ujedami, po žilah pa mu tečejo irsko izročilo in legende. Ponosen je, da živi v okrožju Mayo. Tukaj živi in dela njegova sestra Branna, prav tako je tukaj njegova sestrična Iona našla svojo ljubezen, in tukaj je s prijatelji iz otroštva ustvaril vezi, ki jih ni mogoče pretrgati.
Te vezi se bodo kmalu preoblikovale – zaradi dolgo pričakovanega poljuba.
Meara Quinn je Brannina najboljša prijateljica, sestra v vsem, razen po krvi. Meara in Connor se srečujeta skoraj vsak dan, medtem ko vodi Connor turiste na sokolarjenje, Meara pa jih skozi bujno pokrajino popelje na konjskih hrbtih. Meara ima oči ciganke in božansko telo, kar se je Connorju vedno zdelo samoumevno, dokler se zaradi njegovega bližnjega srečanja s smrtjo hitro ne prepustita vroči romanci.
Connor je v posteljo spravil že veliko žensk, toda do zdaj še nobeni ni uspelo najti poti do njegovega srca. Zdaj pa mu ni prav, da je Meara zadovoljna le s telesno strastjo, ker se boji, da bi zaradi česa več izgubila sebe in njuno prijateljstvo. Toda Connor bo kmalu do popolnosti uvidel, kakšno moč in silovitost nosi v sebi. Ko se bo do njega priplazila megla njegove preteklosti, ki grozi, da bo pokončala vse, kar mu je drago, bo ob sebi potreboval svojo družino in prijatelje.
Luštno kot pač Nora Roberts zna. Še posebej mi je bil všeč preplet sedanjosti in preteklosti.
Krasno branje, tako kot Temna čarovnica. Obožujem preplet magije z vsakdanjim, pa tudi preteklosti s sedanjostjo. To da zgodbi poseben čar, zato še toliko bolj nestrpno čakam na prevod tretje.
Tudi jaz sem navdušena nad zgodbo, v kateri se prepleta magija in ljubezen. Že nestrpno čakam tretji del… V katerem bosta končno (upam) skupaj Branna in Fin… Saj se med njima že dolgo iskri.
Juhu, pravkar sem ugotovila, da smo dočakale tretjo!
Prebrala in na polno uživala ob tej s čarovnijo navdahnjeni zgodbi.
Podobni občutki kot pri 1. delu. Sicer je bila uredu zgodba, ampak ni čisto tista Robertsova, ki jo obožujem.