Resnica o ljubezni
Gerrard Debbington, svak Petelina Cynsterja, je eden najbolj zaželenih londonskih samcev. Poroka ga ne zanima, zanima ga le, kako bi lahko naslikal opevane vrtove dvorca Hellebore, katerega lastnik je lord Tregonning. Priložnost se ponudi … a le, če bo obenem sprejel v naročilo portret Tregonningove hčere in ga naslikal čim bolj pristno.
Gerrard noče izgubljati časa z razvajeno mlado damo, a kmalu ugotovi, da se ga je Jacqueline Tregonning dotaknila kot še nobena druga. Med njima vzplamti poželenje in ju požene drug drugemu v objem, Gerrard pa je prepričan, da je našel dušo dvojčico – damo, ki jo hoče za ženo.
V dvorcu Hellebore pa je nekaj srhljivo narobe. Nad Jacqueline se zgrinjajo sence zla in laži, Gerrard pa bo moral storiti vse, da bi zaščitil osupljivo žensko, ki zanj predstavlja resnico o ljubezni …
No, ta mi ni pustila takega vtisa, mogoče ker sem jo brala za Mary Wine, še posebej začetek se mi je nekako vlekel, nato je pa kar steklo. Je vredu za prebrat, ne pusti pa trajnejšega vtisa.
Knjiga je zelo lepo zasnovana,ampak zmotilo me pa je to dolgovezenje,opis podrobnosti do potankosti. Celotno zgodbo tako podaljša,da vmes izgubi ves svoj čar. Knjiga je za prebrat, zgodbo bom pa hitro pozabila. Žal. Ocenla sem jo s 3.
Kaj naj rečem, jaz imam podobno mnenje kot Lady Starlight in Lea. Zgodba ima potencial in se od sredine lepo razpleta, je pa včasih preveč dolgovezenja. Knjiga je za prebrat, sama pa bi jo ocenila z -4.
V primerjavi z Vragovo nevesto in ostalimi starimi zgodbami o Cynsterjih, ki so bile vse po vrsti tako lepe, da se nisi mogel odločiti katera ti je najljubša, je tale pravo razočaranje. Tudi če je ne prebereš ničesar ne zamudiš.
Tudi mene ni posebno navdušila. Priznam da so mi predhodne knjige od Vraga do Luciferja in še naprej bile veliko bolj pri srcu …
O tej knjigi tudi jaz razmišljam podobno kot vi; preveč podrobni, dolgovezni opisi, zaradi katerih sem se vmes začela dolgočasiti, namesto da bi me zgodba vlekla naprej.