Polnočni užitki
Sophie York, edina hči markiza Brandenburškega, sprejme snubitev prijaznega, a rahlo dolgočasnega Braddona Chatwina, potem ko je v dveh sezonah zavrnila večino za ženitev godnih samskih gospodov, tudi očarljivega, a lahkoživega Patricka Foakesa. Čeprav ima Braddon visok plemiški naslov, pa njene ustnice hrepenijo po Patrickovih ukradenih poljubih. A Sophie je prepričana, da se lahkoživec ne more nikoli spreobrniti, zato se je raje odločila za njegovega dobrega prijatelja. Ko pa Patrick zamaskiran obišče Sophie, da bi Braddonu naredil uslugo, se izkušen zapeljivec in nedolžna spogledljivka ne moreta upreti drug drugemu. Po strastni noči sta se primorana na hitro poročiti, vendar oba mučijo skriti strahovi, ki lahko resno ogrozijo njuno zakonsko srečo.
Eloise James je ponovno uspelo ustvariti čudovito romanco, čeprav se Patrick in Sophie sprva mučita z neutemeljeno bolečino iz svoje preteklosti (ona zaradi razuzdanega očeta živi v strahu pred Parickovo nezvestobo, on je ljubosumen na svojega prijatelja, grofa Slaslowskega) ju čaka lepa in romantična prihodnost.
Tale je pa pravi cukrček! Najbolj mi je všeč prizor, ko Patrick pod krinko spleza skozi Sophijino okno in sledi prepoznanje in strastna noč, ki prisili parček k hitri poroki.
Njuni boleči spomini so povod za nesporazume, ki se vrstijo drug za drugim in sta za to pravzaprav kriva oba, saj nimata dobre komunikacije; Patrick rine v eno, Sophie pa v drugo smer. Da o tragediji ne govorim, meni se je pri tistem prizoru kar trgalo srce. Je pa bilo v tem nekaj dobrega; kot zakonca sta se potem ponovno zbližala in se končno soočila s svojimi strahovi.
Sabina bolj se ne bi mogla strinjati s tvojimi besedami glede pomanjkanje komunikacije in njunih travm in kot si napisala,tragičen dogodek ju vsaj poveže in jima odpre oči.
Pa tudi meni je bil ta prizor naj naj najbolj všeč, sem se prav nasmejala zraven, hihih.
Očitno imava podoben okus, Lady Starlight.
Vsa tista maškarada me je pošteno nasmejala.
Ja, to že dolgo ugotavljam, da sve sorodni duši.
Ja, to pa, hehe.
Če mi je bila prva knjiga na svoj način “samo všeč”, me je tale prepričala in osvojila.
Ponovno se namreč dokaže, da smo ljudje za veliko nesporazumov čisto sami krivi, ker stvari ne preverimo, ne vprašamo, se ne pogovarjamo in delamo zaključke kot račun brez krčmarja.
Zgodba je vsekakor za prebrat.
Tudi mene je ta knjiga navdušla…čeprav mi je mogoče bila prva vseeno boljša všeč mi je slog pisanja in res pisateljica odlično opisuje čustva, da te res pri srcu stisne in se ti naredi takšna kepa v grlu res odlično! Se pa strinjam z maxim kako pomembna je komunikacija v ljubezni, sicer ta par to ugotovi na žalostni izkušnji pa vendar… čudovito res in komaj čakam na tretjo knjigo, ker sem prepričana da me pisateljica nebo razočarala
Lepa, komaj čakam naslednjo.
Zelo lepa, še boljša kot prva. Za Sophie je pisateljica ustvarila čudovit karakter in jo zelo dobro opisala, prav slikovito vidiš to “malo stvarco”. Na koncu kar nisem mogla verjeti, tako se mi je zdela v določenem trenutku žalostna. Upam, da izide tudi tretja knjiga.
Po dolgem času, spet knjiga, ko ti ne pusti zaspati.Sama zgodba napeta, strastna, čusta zelo dobro opisana.Predvsem dober konec , kjer se pisateljici ne mudi in lepo zaključi samo zgodbo.Pohvala in komaj čakam naslednjo.
Perfektna. Sicer mi je bila celotna zbirka odlična vendar mi je tale najljubša. Stranski romanci tistih dveh parčkov (starejšega, ki se pobota ter mlajšega, ki komaj začenja svojo pot) sta pa tudi posebni. Na trenutke sem se zelo nasmejala, proti koncu sem se pa zjokala (in to jaz, ki nikoli ne jočem!).
Ocena: 5
Sicer mi je bil 1.del boljši, vendar je bila tudi ta na svoj način posebna. So me pa tokrat zmotile stranske ljubezenske zgodbe.
Sophie in Patrick – par tepcev (zaradi nekomunkacije in vzorcev življenja staršev), toda srčkanih, zaljubljenih, polnih poželjenja …
Eloisa James, te ne razočara Danes začnem brati še tretji del … komaj čakam.
Tudi meni je bil drugi del še boljši kot prvi. in tudi jaz tečem po tretji del.
Včasih preletim komentarje, ki mi povedo, ali naj knjigo berem ali ne.
In tale, Polnočni užitki, je vredna branja.
Hkrati nam da misliti, kaj delamo v življenju narobe. Premalo se pogovarjamo, preveč trmarimo in skušamo vedno imeti svoj prav. Največkrat nas take lastnosti peljejo v propad oz se je težko skobacati ven, ne da bi bili pri tem ranjeni.