Ne pravi mož
Zakon Lea Marsdena in Bryony Asquith ni trajal veliko dlje od medenih tednov. Da bi moški, ki je bil tako nadarjen, čeden in priljubljen v družbi, kot je bil Leo Marsden, do konca življenja živel s hladno in zgolj svojemu zdravniškemu poklicu predano ženo – to je bilo nemogoče. Toda zakaj jo je tri leta po razveljavitvi njunega zakona vztrajno iskal na čisto drugem koncu sveta, na najbolj oddaljenem območju Indije?
Leo nima razloga, da bi lahko upal, da mu bo Bryony nekega dne odpustila, kar ji je storil, toda ne odneha, dokler ne najde Bryony in ji preda nujnega sporočila njene sestre in jo prepriča, da se mora nemudoma vrniti nazaj v Anglijo. Ko se skozi hribovita mejna območja znajdeta sredi nevarnih vojnih spopadov in zreta smrti v oči, se prebudi stara strast. Kaj je zdaj večja nevarnost: vojna vihra, ki divja okrog njiju, ali njuno na novo oživljeno poželenje.
Komentarji:
Napiši komentar
Najbolj priljubljene
-
-
Naslov knjige:
Nedolžni ogenj
120 Komentarjev
-
-
-
Naslov knjige:
Tujka
93 Komentarjev
-
-
-
Naslov knjige:
Divja princesa
70 Komentarjev
-
-
-
Naslov knjige:
Kačji pastir v jantarju
67 Komentarjev
-
prebrala sem vse knjige, ki so objavljene na teh straneh…venar mi stil te pisateljice nekako ne zaleže…ni me prepričala, sem se nekako silila prebrat od prve do zadnje strani…
Se strinjam. Tudi sama sem prebrala veliko knjig, vendar mi ta avtorica ni sedla. sploh nisem prebrala knjige do konca.
meni pa ta knjiga še kar dobra. ima veliko podobnosti z knjigo načrtovana ljubezen (skoki med letnicami) in pa dogaja se na prelomu 20ga stoletja. ima nekakšen svoj stil pisanja, vsekakor pa daleč zaostaja za woodiwissovo, garwoodovo in laurensovo. ti tri pisateljice so zame najbolše z najlepšimi knjigami:)
mi je še kar všeč, vendar sta oba junaka zdita bedaka. Svoj zakon bi že prej lahko rešila, če bi se enkrat oba lepo pogovorila. Pri junakinji mi ni bilo všeč , da je nekatere stvari zamolčala( ne razumem tudi tega , da se je sramovala sama sebe, ko je ugotovila da jo je prevaral-zakaj?),vendar jo razumem ko vidim njeno družino( njen oče je bil preveč egoističen, ko je bila majhna in njene sestre tudi ne razumem). Pri junaku pa je sploh najbolj idiotsko njegov način razmišljanja v času poroke- pa naj bi bil genij ( prvo moram prevarati žensko ki jo ljubim, da ugotovim da bi se rad poročil z nio in da jo resnično ljubim) . Zdi se mi da bi vse težave lahko rašila, če bi imela oba daljšo zaroko(npr. eno leto) in če oba ne bi poveličevala drug drugega ter opazila da sta oba le človeka in da delata oba n apake.
Tudi meni ta stil avtorice ni všeč, se mi nekak ne zdi v stilu z zgodbo postavljeno na prelom stoletja. Žal me ni prepričala, strinajm se z izborom avtoric, ki ga je napisala Devil, k seznamu pa dodajam še Kleypasovo, Quickovo in Rogersovo.
Tudi jaz sem prebrala veliko knjig pa mi je ta pisateljica čisto všeč resnično ne vem kaj ji po vašem manjka?!
zgodba je zelo lepa,vsak ima svoj stil, ne rečem, da zgoraj navedene pisateljice niso superca, vendar je tudi ta stil zelo prikupen…kot Tarantinovi filmi ;). Moji možgani so bili skoz v pogonu ni bilo vmesnega zehanja. Glavno junakinjo razumem, zakaj je od reagirala tako kot je (poroka, ločitev…) ljudje, ki imajo težko otroštvo hrepenijo po žarku svetlobe, da obsije njihovo trdnjavo, ki so si jo zgradili sami…in ko nekoga spustijo v njihovo življenje in mu zaupajo in jih potem nekdo izda je kruto težko in ti ljudje krivijo sami sebe, da so bili toliko nori in da so dovolili izdajo…knjiga zelo življenjska, realna brez olepšav..jaz sem dobesedno čutila njeno bolečino v hiši, kjer pomaga pri porodu…in ga vidi v sobi v zrcalu..
2. knjiga avtorice S. T., ki sem jo prebrala in moram jo pohvalit. Meni je zelo všeč njen stil. Privleče me ravno to, da je napisana brez olepšav, realno, za moj okus. Prebrala bom še ostali dve. Imamo pač različne okuse, priporočam v branje.
Prebrala sem jo, očarana pa ravno nisem. Komaj sem čakala, da jo dokončam in se vržem v nekaj, kar je bolj strastno in iskrivo. Tega mi tukaj manjka. Res je napisana realno, kar me ne moti, vendar mi očitno sam stil pisateljice ne leži.
Vse knjige Sherry Thomas so mi zelo všeč. Slog ali stil pisanja je res malce zapleten, ampak, ko enkrat “padeš noter”, je zgodbe vedno prehitro konec. (So pa napake pri prevodih, vendar sem nad temi “prevajalkami” obupala.)
Od Thomasove so mi ene bolj všeč, druge spet manj. Ima svoj stil pisanja.
Ampak tale knjiga je pa mene čisto sezula. Ko bi le bil konec malo obširnejši, da bi še brala naprej.
Res lepa zgodba: grenka in sladka hkrati. Ko dva neidelana, tudi sebična, razočarana in zagrenjenjena človeka v času nemirov in vojskovanja v oddaljeni deželi spet najdeta medsebojno spoštovanje in ljubezen.