Pravila privlačnosti

Pravila privlačnosti

Avtor: CHRISTINA DODD
Serija: Governess Brides, 3.knjiga
Zvrst: ZG

Org. naslov: Rules of Attraction

* * * *   27 vote
Oceni knjigo:
19

Ženska se ne bi smela nikoli predati moškemu, ne da bi vedela, kakšni so njegovi nameni. Moški ne sme ženske nikoli zapeljati, da bi se ji maščeval.

Pravila družbe
Hannah Setterington se po devetih letih odloči prodati Zaslužno akademijo za guvernante in raziskati svojo preteklost. S tem namenom pristane, da bo družabnica stare tete lorda Raeburna, moškega, ki je ovit v mračno skrivnost in o katerem se širijo govorice, da je ubil svojo ženo. Hannah, ki je razumna ženska, navajena muh plemstva, je prepričana, da so govorice nesmiselne. Toda ko spozna lorda Raeburna …

Pravila privlačnosti
Dougald Pippard, lord Raeburn, je hudo zadovoljen, ko se Hannah ujame v past, a njegovo veselje ne traja dolgo, saj ga ta nepredvidljiva ženska poljubi s slo, kakršne ni občutil že devet let. Strast, ki je vedno gorela med njima, se prebuja z vsakim pogledom, vsakim dotikom, dokler ni Dougald pripravljen pozabiti svoje želje po maščevanju v zameno za eno samo noč z njo.

Komentarji:

  1. G2 31/01/2014 13:00

    O, super. :)

  2. Lady Starlight 31/01/2014 13:11

    Pa še kot je sabina povedala v kratkem (15. 2.) izide prvi del ene luštne trilogije avtorice RUTH CARDELLO – DEKLE ZA MILIJONARJA.
    Prvo poglavje
    S tem, da je umrl zdaj, je njegov oče spet zmagal. Ta prasec stari.
    Dominic Corisi je zaloputnil vrata svojega črnega bugattija veyrona in stopil na od sonca razbeljen bostonski pločnik, ne da bi avto za milijon dolarjev še enkrat pogledal. Veselje nad tem, da ga ima, ga je že zdavnaj minilo, tako kot želja, da bi odgovoril na vztrajno zvonjenje mobilnega telefona, ki ga je ignoriral že od včeraj. Raje kot da bi ga ugasnil, je zvok pridušil tako, da ga je zakopal globoko v žep suknjiča.
    Kljub pritiskajoči vročini se je ustavil na spodnji stopnici svoje stare hiše iz rjave opeke. Na njej ni bilo nič posebnega, razen tega, da se je nahajala v bližini živahne ulice Newbury. Če se je prav spomnil, so bili prostori majhni in stopnice, za katere je vedno znova pozabil naročiti, naj jih popravijo, so škripale. Čisto nič ni bila podobna ogromnim rezidencam, ki jih je imel v različnih državah po vsem svetu.
    Toda bila je še najbolj podobna domu.
    Telefon je zvonil s tonom, ki ga ni mogel ignorirati. Jake. Njegov prvi človek bo poklical še enkrat in uničil vsako možnost, da bi med opečnatimi stenami imel trenutek miru. »Corisi,« je zagodrnjal v telefon.
    »Dom, lepo, da sem te dobil,« je mirno rekel Jake Walton, kot da ga ne bi v zadnjih dveh dneh že dvajsetkrat brez uspeha klical. Tak je bil Jake – miren in profesionalen tudi sredi burnih sovražnih prevzemov. Nič ga ni vrglo iz tira.
    Običajno je Dominic njegov umirjeni značaj cenil, ampak danes mu je šel na živce. Mogoče se mu je začelo poznati štirideset ali nekaj več ur brez spanja. Boril se je z željo, da bi telefon vrgel čez kovinsko ograjo. Svet ni racionalno urejen kraj, v kakršnega bi ga rad spremenil Jake. Svet je neprijetna zmešnjava. Svet je grd in od nedavnega je v njem tudi manjkalo pravice.
    »Kako je v Bostonu?«
    Nesmiselno vprašanje je Dominica skoraj pognalo čez rob. »Kaj misliš?«
    Verjetno je bilo preveč upati, da je Jakov neznačilni molk pomenil, da je pogovora konec. Dominic si je zaželel, da se ne bi javil.
    »Pogovoriti se morava o pogodbi s Kitajsko. Minister za gospodarstvo pričakuje, da se bosta jutri sestala in pogovorila o podrobnostih. Dom, to so tvoje sanje. Do naslednjega tedna bo Corisi Enterprises med največjimi korporacijami na svetu. Kaj naj rečem ministru?«
    »Ne vem,« je naveličano odgovoril Dominic.
    Jake je izpustil glas, ki je bil nekaj med davljenjem in kašljanjem, nato pa ostal brez besed, kar je bil za človeka, ki je občutljive diplomate obvladoval brez ene same napake, naravnost izdajalski odziv. Do zdaj je vedno vse rešil in nepričakovane zaplete zlahka obvladal.
    Ubogi Jake. Nič v njuni skupni preteklosti ju ni pripravilo na Dominicovo nenadno željo, da se umakne od sveta. Ustanovitelji finančnih imperijev si ne vzamejo kar naenkrat počitnic in se vsekakor ne skrijejo. Še posebej ne po tem, ko so položili temelje za enega največjih poslov stoletja. Prejšnji teden je klical sam Bill Gates, da bi se pogovoril o razvoju pogajanj.
    »Jake, za kak teden moram izginiti. Zakaj pogodbe s Kitajsko ne prevzameš ti?«
    »Praaav,« je čudno rekel Jake. V drugi situaciji bi bil njegov odziv zabaven.
    »Jo lahko izpelješ ali ne?« ga je izzval Dominic. Zaradi razbijanja v glavi je komaj slišal.
    Mogoče je bil prihod v Boston napaka. Tukaj je bil prvič pri sedemnajstih letih, ko se je odrekel družinskemu bogastvu in delal kot natakar, da bi poiskal svojo mater. Še zdaj, v tem trenutku, je gojil sovraštvo do očeta, ki je zanikal vpletenost v izginotje svoje žene, ga ni kaj dosti zanimalo.
    Jakov glas je Dominica treščil nazaj v sedanjost. »Ni problema. Sledil sem pogajanjem s kitajskim ministrstvom za gospodarstvo. Zelo so zainteresirani. Poskrbel bom zanje. Do nadaljnjega mi bo vse tvoje klice posredovala Duhamelova.«
    »Prav.«
    »Dom –« Jake se je obotavljal. »Normalno je, da potrebuješ čas za žalovanje. Pravkar si izgubil očeta.«
    Dominicu je ušel prediren smeh. »Verjemi mi, da ne žalujem za njim.« Z bokom se je naslonil na kovinsko ograjo in pogledal hišo, v katero se je nagonsko vrnil v iskanju človeka, kakršen je bil nekoč, in upanju, da bo našel nekaj, s čimer se bo znebil hromeče apatije, ki jo je čutil ob vsem, kar je od takrat naredil; velika pričakovanja od opeke in starinskih tapet.
    Jake je rekel: »To me skrbi. Ne glede na to, kakšni so tvoji načrti in kaj ti je nekoč storil, ga zdaj ni več. Moral boš pozabiti.«
    Jake je hotel nemogoče. Seveda je bila preteklost pomembna. Včasih je bila edina stvar, ki je kaj pomenila. »Jake, samo izpelji zadevo. Če je ne moreš, mi povej. Povišal bom Priestlyja, da ti bo pomagal.«
    Drugič odkar sta se spoznala na Harvardu, je Jake pobesnel. »Dominic, ne nori. Priestlyja bi poslal na Kitajsko? Pošlji ga. Popolnoma prav imaš – zaradi tebe sem bogat. Tega ne potrebujem. Ampak zapomni si, da ne boš več dolgo milijarder, če se oba umakneva iz vodstva. Od te pogodbe je veliko odvisno. Če posla ne dobiš, bodo že samo tožbe zamrznile tvoje premoženje. Preveč lastnih sredstev si investiral in zdaj igraš z velikimi ribami. Vlade ne odpuščajo zlahka, če si kdo zadnji trenutek premisli.«
    Govor bi moral Dominica pretresti, a je komajda predrl skozi otopelost, ki ga je ovila, odkar ga je poklical očetov odvetnik. Kaj je navsezadnje pomenil ves denar? Petnajst let je zapravil za ustvarjanje imperija, ki bi mu omogočil, da bi na očetovo ogromno mizo iz mahagonija vrgel pogodbo o prisilni prodaji podjetja. Moral bi ukrepati pred enim letom. Zdaj se mu je zdelo, da vse, kar je dosegel, ni dovolj. Ta dan je načrtoval dolga leta: razvijal je svoje podjetje in uničeval očetovo; vedno je delal za to eno samo popolno zmago. Računal je, da bo očeta s prodajo prisilil, da bo na koncu priznal, kaj se je pravzaprav zgodilo z njegovo materjo.
    Za njo je še vedno žaloval.
    Namesto očetovega priznanja je dobil skrbno pripravljena navodila njegovega odvetnika. Ne, ni bilo dovolj samo to, da je svojega edinega sina razdedinil; Antonio Corisi je v oporoko vključil tudi klavzulo, s katero je poskrbel, da se bo Dominic moral udeležiti branja. Dominicovo edino slabost je izkoristil, da ga bo nadzoroval še iz groba.
    Jake je zakašljal in Dominica opomnil, da čaka odgovor. Kaj naj bi rekel? Kot po navadi je bila Jakova ocena položaja pravilna. Da bi Dominic finančno podprl ta posel, je uporabil tako lastna sredstva kot tudi sredstva investitorjev. Zdelo se je vredno tveganja. Vladna pogodba bi jim na široko odprla vrata na kitajski trg in temu primerno bi se podvojil njihov svetovni vpliv. To je bila drzna poteza, ki bo, če bo spretno izpeljana, Corisi Enterprises izstrelila v poslovno stratosfero, kamor je uspelo priti samo nekaj družbam. Ta cilj je bil še pred enim tednom prioriteta.
    Jake bo zmogel pogajanja. Vedno je bil Dominic tisti, ki je nastopil prvi, pretresel položaj in utrl pot, Jake pa je vse skupaj zaključil. Tokrat ne bo nič drugače, samo da bo Jake vskočil malce prej. Priestly je bil dober na lokalnem nivoju, a ni bil Jake.
    »Jake, en teden.« To je bilo najbliže opravičilu, kar se je dalo spraviti iz Dominica. Upal je, da je bilo dovolj.
    Jake, ki je zvenel bolj kot starejši brat, ne pa kot poslovni partner, je rekel: »Dva tedna, če potrebuješ. Samo spravi se k sebi. Pogajanja s Kitajsko lahko izpeljem, ampak na koncu bom potreboval tvoj podpis in prisotnost. Danes bom sestavil izjavo za javnost in medije prosil, naj spoštujejo tvojo željo po žalovanju in zasebnosti; to bi nama moralo dati vsaj nekaj dni miru pred njimi.«
    »Pokliči Murdocka.« Ta človek mi dolguje nekaj uslug.
    »Murdocka? Kaj se ni upokojil?«
    Dominic je pomislil, da se z Jakom res razlikujeta. Ampak ne kar zadeva boj v jarkih poslovne vojne. Jakovim kontaktom ni bilo česa očitati, a mu je manjkalo zvez z na videz neškodljivimi posamezniki, ki so imeli pravi mednarodni vpliv. Dominic je Jaku mirno dal številko, za katero bi veliko ljudi plačalo majhno bogastvo, da bi jo lahko vtipkali samo enkrat. »Ljudje, kot je Murdock, se ne upokojijo, ampak delajo iz toplejših krajev. Reci mu, da iz tega ne želim velike novice. Samo namig. Razumel bo.«
    Jake je občudujoče zažvižgal. »Ali mogoče koga ne poznaš?«
    »Tebe ne bom več poznal, če me boš danes še enkrat poklical.«
    Jake se je zasmejal, ampak oba sta vedela, da to ni bila šala. »Dom, naredi si uslugo …« je z neobičajno avtoritativnim glasom nadaljeval Jake.
    »Kaj?« je zavzdihnil Dominic.
    »Danes pozabi na jacka danielsa in se raje dogovori z eno tistih manekenk, s katerimi se rad dobivaš. Bolje boš spal.«
    Dominic je rahlo zastokal in prekinil. Ko bi le bilo tako lahko.

    Drugo poglavje

    Ob zvoku odpiranja vrat je Abby Dartley otrpnila s polnimi rokami posteljnine. Prekleto. Ne smejo je zalotiti tukaj, še posebej ne v preveliki majici in kavbojkah namesto v uniformi gospodinjske pomočnice. Lil potrebuje to službo. Čiščenje hiše moškega, ki ga pravzaprav nikoli ni, je zvenelo kot relativno preprost, čeprav zoprn način, da sestri pomaga obdržati službo.
    »Pazi, da te ne bo kdo videl,« jo je med kihanjem, ki je spremljalo nizko, a vztrajno vročino, prosila Lil. »Če bodo izvedeli, da si šla namesto mene, me bodo v trenutku odpustili.«
    »Zakaj preprosto ne pokličeš?« ji je upajoče predlagala Abby.
    »Dva tedna bolniške sem porabila že za Colby.« Ulile so se ji solze.
    Pred letom bi Abby dovolila, da sestra to službo doda na dolg seznam zaposlitev, v katerih se je poskusila in jih pustila, in bi pokrivala njene stroške, dokler ne bi našla novega dela. To se je zgodilo že neštetokrat in povzročilo zgolj to, da je Lil Abby vsako leto bolj zamerila. Bližina, ki sta jo delili pred smrtjo njunih staršev, je bila samo še daljni nerealen spomin.
    Abby je razmišljala, da bi Lil prosila, naj se odseli, saj je upala, da ji bo ločitev prinesla samostojnost, ki si jo je vedno želela, toda to je bilo, preden je rodila njeno nečakinjo. Zdaj ni šlo več samo za Lil. Colbyjina mama je morala imeti redno službo in Lil je bila tako blizu temu, da jo bo imela. Do konca šolanja za poslovno sekretarko ji je manjkal samo še en semester. Še celo ko je Colbyjin oče ob novici, da je postal oče, odšel iz njenega življenja, se Lil ni zlomila. Prvič odkar sta izvedeli za nesrečo, ki je zahtevala življenje obeh njunih staršev, Lily ni bežala pred odgovornostjo.
    Colby je spremenila tudi to.
    Ni bila Lil kriva, da je zbolela. Zdelo se je, da pol mesta ali okreva po gripi ali pa ji bo vsak čas podleglo, in kar je bilo še bolj pomembno, minilo je že precej časa, odkar jo je Lil nazadnje prosila za pomoč in jo je samo nejevoljno sprejela. Abby temu majhnemu znamenju nove povezanosti ni hotela pripisovati preveč pomena, a se ni mogla otresti upanja, da bi se njun odnos lahko izboljšal.
    Njen prvi vtis o moškem, ki je, ne zavedajoč se njene prisotnosti, stal na vhodu, je bil, da je videti bolj utrujen, kot bi človek njegovih let smel biti. Temni podočnjaki so bili očitni kljub njegovi olivni polti. Draga obleka ni uspela skriti širokih sključenih ramen. Sodeč po tem, kar je rekla Lil, je plačeval, da se je hiša vsak teden počistila, toda v njej ga ni bilo že več kot deset let. Nekaj ga je pripeljalo nazaj in karkoli že je to bilo, ga je močno zdelalo.
    Ko je stopil po hodniku, je dvignil pogled in se zazrl skoznjo. »Zdaj lahko greš.«
    Pomislila je, da bi sledila njegovemu utrujenemu ukazu, a se ni premaknila.
    »Si gluha? Rekel sem, da lahko greš. Karkoli že počneš, boš dokončala jutri.«
    Gospod Armani je zvenel kot preveč utrujen otrok, čeprav je bila močno prepričana, da mu ta primerjava ne bi bila všeč. Najpametneje bi bilo, da bi naredila, kot je rekel, in odšla, preden bi jo imel priložnost vprašati po uniformi, a ni mogla.
    Ni bil videti kot nekdo, ki bi smel biti sam.
    Si je to samo predstavljala? Prijatelji so ji pogosto očitali, da vidi dobre stvari tudi tam, kjer jih ni, toda to je bil del njenega poklicnega tveganja. Če je hotela biti dobra učiteljica predmetnega pouka, je morala videti prek nesramnosti in izzivanja učencev. Neangleško govoreče otroke je učila angleščino, zato je bila pogosto zaposlena v šolah najslabših mestnih sosesk. Bila je vajena kljubovati napačno usmerjeni jezi. Nesramnost je bila klic na pomoč. Za grobimi besedami se je pogosto skrival strah. Njeno potrpljenje se je izplačalo. Učenci so se leto za letom vračali, da so se ji zahvalili, ker je verjela vanje. Vedela je, da je bila za nekatere edini človek, ki je verjel vanje. Ampak to ni bila njena učilnica in v resnici se ji ni sanjalo, kdo je ta moški.
    Kar slišala je Lilin glas, ki ji dopoveduje, da se je nekatere stvari preprosto ne tičejo, in prav je imela. Ta človek njene skrbi ne bo sprejel nič bolje kot njena sestra, ampak to ji ni preprečilo, da se ji ne bi zasmilil.
    Rjuhe je odložila na mizico na hodniku in rekla: »Zgoraj so sveže brisače. Zakaj se ne oprhate, jaz pa vam bom iz trgovine na vogalu prinesla nekaj osnovnih živil.«
    Vzravnal se je in zadržala je dih, saj se ji je od njegovega predirnega pogleda kar zavrtelo. Bog, kako je bil lep. Njegove sive oči, ki so se najprej zasvetile od jeze, nato pa od nečesa drugega, so jo vklenile. V nekaj kratkih korakih je premeril razdaljo med njima. Ko se je ustavil samo nekaj centimetrov pred njo, jo je dosegel rahel vonj po alkoholu. Glavo je nagnila nazaj, da ga je pogledala.
    »Te je poslal Jake?« je vprašal, ko si jo je ogledoval. »Nisi videti kot manekenka.«
    Nekajkrat je presenečeno trepnila z očmi in naklonjenost, ki jo je čutila od njega, je zbledela. »In vi ne dišite kot nekdo, ki bi smel nositi Armanija, ampak tega nisem hotela omeniti,« je užaljeno odgovorila.
    Njene besede so v njem nekaj premaknile; vzravnal je rame in priprl oči. Ta človek ni bil navajen, da so mu ljudje odgovarjali, ampak če jo je poskušal prestrašiti, je s svojo bližino v njenem telesu izzval popolnoma napačen odziv. Kljub pomečkani obleki ali pa morda ravno zaradi nje je bil najbolj seksi moški, kar jih je kdaj videla v živo. Takšni moški so obstajali samo na filmskih platnih in v romanih. Hotela je dvigniti roko in se sprehoditi po grobem strnišču na njegovih licih.
    »Nisem rekel, da si neprivlačna,« je zagodrnjal. »Samo nisi tako suha kot ženske, ki sem jih navajen.«
    Zdaj pa še to. Roke je dala na boke in izzivalno dvignila obrvi.
    Njegov nejevoljni izraz je še povečalo pričakovanje, da bi ga morala poskusiti nekako pomiriti. Preprosto mu je vrnila mrki pogled in dala čas, da premisli, kaj ji je rekel. Prvi je pogledal stran. Na vratu se mu je pojavila rahla rdečica.
    »Prav, to je izpadlo narobe.« Z roko si je nemirno potegnil skozi goste črne lase. Zdaj so bili rahlo skuštrani in še bolj seksi … Če je to bilo sploh mogoče. Že tako je na njeni lestvici dosegel oceno dvanajst ali trinajst, čeprav mu je odbila nekaj točk zaradi slabih komunikacijskih spretnosti. Sive oči so se mu navdušeno zasvetile, kot bi se mu nekaj posvetilo. »Si mi pravkar rekla, da smrdim?«

  3. G2 31/01/2014 13:24

    O, ja, to bo še zanimivo. Zadnji stavek (pravzaprav vprašanje), me je nasmejal do solz. :)

  4. Lady Starlight 31/01/2014 13:29

    Hehehe – tudi meni je ta stavek najbolj posrečeni. :D

Napiši komentar