Žametna pesem
Zaradi neizprosnega odloka sta bila oba izobčenca in tik pred tem, da strast združi njuni usodi!
Ljubki Alyx Blackett so umorili očeta in ji požgali dom, zato je zbežala v gozd in našla zatočišče v taboru Raina Montgomeryja, plemiča, ki ga je kralj razglasil za odpadnika. Tam je skrivala svojo lepoto, saj se je pretvarjala, da je fant, v vlogi Montgomeryjevega oprode pa se je zakopala v delo, da bi pozabila na žalost.
Kako dolgo lahko takšna lepota ostane skrita? Kako dolgo lahko tako pogumen mož zanika svoje želje?
Montgomeryjevi in Chatworthovi so se zapletli v krvno maščevanje in v imenu družinske časti besno rožljajo z meči. In kako hitro lahko ljubezen ene same ženske popolnoma spremeni položaj? Njena ljubezen je zanetila strast v junaku, spodbudila kraljevo usmiljenje in povzročila, da je v vsakem angleškem srcu zaigrala pesem.
Hm, zdi se mi, da je knjiga napisana na silo. Razočarana sem, kako avtorica v tej zgodbi prikaže glavnega junaka. Saj ne rečem, zgodba sama ima velik potencial, ampak ne vem, pričakovala sem bistveno več.
No, ta je tudi mene en malček razočarala, glede na prejšnji dve. A še vedno je bila za prebrati, ni pa zdaj bila taka, da bi se je po branju še spomnil.
In ja, tudi jaz sem pričakovala več – mogoče je pa ravno to srž razočaranja.
Začetek se mi je zdel zelo obetaven, ampak…. Raine, Raine! Nasploh mi tale žametna serija, razen Stephenove zgodbe, ni tako sedla kot druge od te pisateljice.
Se strinjam s prejšnjimi komentarji. Zgodba je bila napisana tako, da se je vse odvijalo s svetlobno hitrostjo.
Mogoče si je pisateljica zamislila enega brata preveč.
Mogoče bo pa Milesova zgodba boljša.
Prav mučila sem se, da sem prišla do konca, preskakovala po 10 in več strani…saj zgodba je že ok, ampak res, kakor ste že druge napisale – kot da bi bila napisana na silo in na hitro.
Meni je bila zelo všeč naslednja, Angel v žametu – ful sem jo požirala, potem je pa avtorica spet konec mi zafrknila in vse tako hitro skupaj nakrpucala, da sploh ni imelo ne repa ne glave, no. Ampak še vseeno mi je ful fajna bila – v priemrjavi s tole.
Ok, dokler se glavna junakinja ne razkrije, potem pa ne več tako dobro.
Imam mešane občutke, nekako mi stil pisanja te pisateljice res ne leži – to opažam vseskozi. Ves čas sem imela občutek letenja skozi zgodbo, sploh po razkritju. Dogajanje je opisano površno, nekako na hitrico. Priznati moram, četudi je pač res bilo tako, da mi razna telesna kaznovanja soprog res niso všeč in mi potem tudi glavni junak ne more biti ravno uau. Raina sem se veselila, potem pa tako – zdel se mi je povsem drugačna osebnost, kot je bila predstavljena v prejšnjih delih. Upam, da bo Milesova zgodba boljša