Snubec proti svoji volji
Nepozabna pripoved o trmoglavih srcih in strastni usodi izpod peresa ene najbolj priljubljenih pisateljic našega časa.
Lady Adriana je Coltonu Wyndhamu obljubljena že od otroštva. Odkar pomni, ga obožuje. Toda Colton je bil nekoč preponosen, da bi se uklonil prihodnosti, ki je ni izbral sam.
Leta pozneje se kot odlikovani vojni junak vrne domov. Dekle, ki ga je zavrnil, se je razcvetelo v izjemno lepotico, ki si jo želi vsak prosti samec v deželi. A trmasti moški, po katerem hrepeni, se ne bo vdal, čeprav se strinja, da ji bo devetdeset dni dvoril in tako dokazal, da ljubezni ni mogoče vsiliti. Po tem obdobju bo svoboden. Toda Colton se ne more upreti njeni privlačnosti in čutnosti, četudi temne skrivnosti in zvijača tekmice grozijo, da Adriano za vedno iztrgajo iz njegovega objema.
»UGLAJENO IN PIKANTNO.«
Pittsburgh Post-Gazette
Komentarji:
Napiši komentar
Najbolj priljubljene
-
-
Naslov knjige:
Nedolžni ogenj
120 Komentarjev
-
-
-
Naslov knjige:
Tujka
93 Komentarjev
-
-
-
Naslov knjige:
Divja princesa
70 Komentarjev
-
-
-
Naslov knjige:
Kačji pastir v jantarju
67 Komentarjev
-
Tale mi pa ni preveč potegnila. So druge avtoričine knjige veliko boljše.
Men je bla zanimiva mogoče na trenutke preveč razvlečena samo mi je manjkalo več strastnih opisov med glavnima likoma. Knjiga ma 600 strani in res za toliko strani za moj okus premalo strastnih opisov.
Tudi meni se je vlekla kot jara kača in res občutno premalo je bilo strastnih opisov. :/
Njena najslabša knjiga za moj okus. Tudi meni je zelo dolgočasna, se ti ne vtisne v spomin tudi za 5 minut ne.
Pepa se čist strinjam s tabo njena najslabša knjiga. Morem priznat da sem komi čakala da jo preberem da lahko grem novo knjigo brat. Ker je knjiga tolko razvlečena pa sploh zanimiva ni.
Pa še to bi dodala čeprav je Woodiwissova res dobra pisateljica me moti pri njej da preveč poudarja popolnost glavnih junakov glede zunanjosti in s tem že pretirava. Čeprav je to samo knjiga vsi dobro vemo da popolnost ne obstaja. In tako pošilja neko napačno sporočilo da je samo lepa zunanjost nekaj vredna in da je samo lep človek vreden ljubezni. Ne vem no pač moje mnenje.
Barbi misli mi bereš strinjam se z vsem kar si napisala.
Barbi, tu ti pa dajem čisto prav! Zelo si lepo povedala.
Pa saj ni to samo pri Woodiwissovi, tudi to se pojavi pri S. Laurens, J. Garwood, S. Phillips in pri drugih avtoricah. Vse to poudarjanje “lepote” že kar malo sili na bruhanje. Kot da tisti “nelepi” nis(m)o zmožni dobiti prave ljubezni…..Sploh pa noben ni popoln: ne zunanje, ne notranje. Vsak je unikat.
Ta “popolnost” mora biti v knjigah. Vsi zdravi, normalni ljudje vemo da to v resničnem živjenju ne obstaja. Toda prav zato imamo radi knjige, tistih par urc ko živimo v zgodbi verjamemo v to popolnost, verjamo v nekaj, kar v vsakdanjem življenju mogoče ne bi. Kar se pa tiče fizične lepote moških /ženskih likov je v vseh knjigah isti princip-ona lepotica, ki jemlje vsem samo, on pa močan, z grobo lepoto in obdarjenim premoženjem. Zato pa so pomankljivosti drugje (karakterno mislim). To je tisto, kar večino rada bere. Je pa res, da ponavadi pisateljice to pišejo z vidika lika, torej kar pomeni, da to popolnost samo lik vidi. Ne vem, no jaz z užitkom prebem knjigo v kateri je glavni moški lik njami
se ne strinjam s tabo lexi mene ravno zaradi te popolnosti začne knjiga dolgočasiti in komaj čakam da jo je konec.
Vsak ma svoje mnenje a ne in enim ta popolnost paše v knjigah enim ne. Meni osebno ne paše lažje se poistovetiš z zgodbo če majo glavni junaki kakšno telesno hibo. Pri Woodiwiss je pa fora v tem da vsaj jaz no dobim vtis da so moški zaljubljeni v ženske samo zaradi lepote oziroma te popolnosti.
No, ja recimo, da res paše za par uric skočiti v sanjski svet, ampak vendarle nekatere avtorice res pretiravajo z “oh in sploh” lepotci in lepoticami. Lepota je itak relativen pojem, ki bo zmeraj tudi predmet spotike.
Meni bi bilo sicer všeč, če bi kdaj bili liki bolj spuščeni z višav: ne vem zakaj ne bi imeli kakšne hibe; recimo Robert iz “Skrivnega junaka” je bil tudi ranjen, pa se mi je zdel veliko bolj človeški in se mi je takoj prikupil. Mogoče imajo tisti s telesno hibo veliko več težav pri iskanju partnerja kot ti “božanski liki”, ampak po mojem bi bilo veliko bolj zanimivo.
Sicer ima pa Woodiwissova zelo dober slog pisanja, a tale knjiga pa je vseeno ena od njenih najslabših del, če ne že kar najslabša. Zgodba se preveč vleče, junaka sta mi dolgočasna.
Zato je men Amanda Quick zakon ona je ena izmed redkih pisateljic ki ne poudarja popolnosti glavnih likov. Vedno ustvari takšne junakinje da se zavedajo svoje nepopolnosti da se zavedajo da niso lepotice za dol padit ampak imajo zato druge kvalitete in so tako kot praviš ti Sabina unikati tak ko je vsak človek. Sabina defintivno imaš prav ko praviš da s tem pretiravajo tudi druge avtorice. Kathleen Woodiwiss gre pa s tem že čez mejo dobrega okusa.
Tudi meni je bila ta knjiga na smrt dolgočasna. Snubec je glavno junakinjo videl golo pri kopanju in je ona o tem pripetljaju razglabljala vsaj na 50 straneh knjige ali še več. Ne vem, ker sem jo prenehala brati. Se pa strnjam, da ima ta avtorica in pa še Laurensova preveč popolne (vizualno) glavne junakinje. Od Phhilipsove in Gibbsonove pa ne, tako, da so za nas navadne smrtnice bolj privlačne. Je pa res, da so pa njihovi moški fizično nadvse popolni, ampak je pa tudi res, da so poklicni športniki.
PS: ali se boste kaj udeležile srečanja s Phillipsovo????
.
Odgovor Jani: ne vem, če bom se imela časa udeležiti srečanja s Phillipsovo, ker imam izpit tisti dan… na žalost
Ja, to sem hotela povedati, pa me je Jana prehitela: pri Phillipsovi sem mislila na telesno popolne moške, čeprav spet to toliko ni v ospredju (bolj je njihova trmoglavost ipd.), ženske so ponavadi pri njej ravno čisto “drugačne” –>bolj duhovite in polne življenja ;))
Aja, pa se strinjam z Ester glede Quickove: mogoče zgodbe niso toliko briljantne (so lahkotne za branje na plaži), ampak liki so pa res zelo fino obdelani!