Grešno povabilo
Sedem hčera, godnih za poroko … in lord Zachary Griffin, ki je kot naročen, da jim pri tem pomaga. Ne nazadnje je misel, da bi prelepe Witfeldove sestre podučil, kako uloviti in si podrediti moškega – ali ga celo ujeti v zakon, precej mikavna.
Še posebej izjemna Caroline Witfeld, najživahnejša in najmanj lahkomiselna, je največja skušnjava izmed vseh. Zachary se ne zaveda, da Carolinini hrepeneči pogledi niso toliko znak silne medsebojne privlačnosti, kolikor so pogledi dekleta, ki si prizadeva, da bi jo sprejeli na prestižni konservatorij za umetnost. Ko bi ji le uspelo naslikati te visoke ličnice, to aristokratsko čelo in ta mogočna ramena, potem bi se ji uresničile sanje.
Vendar pa Caroline kaj kmalu začne sanjati povsem drugačne sanje – v katerih se pojavlja očarljivi malopridnež – in že je moč opaziti neprimerno vedenje, ki se komajda spodobi za damo, predano umetnosti … razen če se seveda ne bo predala umetnosti ljubezni.
Zach je fantastičen, prav posvojila ga bi in knjiga je res čudovita … stil, kakor ga ima Enochova – iskriv, dohovit, poln. Edino mi je Caroline šla tu malček na živce, prevečč sebična in pusta mi ej bila.
Ta pa je bila že malo boljša kot prva.
Starejša sorodnica je prav osvežujoč lik. Tej knjigi dam oceno 4.
Tudi drugi del je zelo lep. Družina Witfeld me močno spominja na Bennetove iz Prevzetnosti in pristranosti, kar vidimo recimo pri gospe Witfeld z njenimi “ubogimi živci” in željo, da bogato poroči svoje hčere, pa tudi drugi liki imajo nekaj značilnosti knjižnih likov Austenove. Duhovito, navihano in polno umetnosti (takšne ali drugačne) branje za vse ljubiteljice Enochove!
Prebrala oba dela. Nisem ravno padla dol. Zgodbe o Tristanu, Bitu, Sinu in Georgie so zame veliko boljše.
Se, žal, popolnoma strinjam z Bucko.